ZGODOVINA
Leta 1865 je bila v Metliki ustanovljena Narodna čitalnica, ki je bila prva na Dolenjskem. Že takrat, v 19. stoletju, je bila središče kulturnega dogajanja. Metlika je bila takrat zavedno in skoraj neponemčeno mesto, zato ni čudno, da je bila čitalnica ustanovljena prav v njej. Janez Trdina (Trdina, 1951, str. 562) je v svojih spominih zapisal, da je ob njegovem prihodu na Dolenjsko leta 1867 »vladalo skoro v vsej gospodi in v vseh mestih (razen belokranjske Metlike) najgrje nemškutarstvo«. Že prvo leto ustanovitve je čitalnica živahno zaživela. Prirejala je veselice, plese, veseloigre, izlete, naraščalo je članstvo. Med prvo svetovno vojno je delovanje nekoliko zastalo, po prvi svetovni vojni pa je zopet začela z rednim poslovanjem.
Tudi med drugo svetovno vojno knjižnica ni delovala. Večji del knjižničnega fonda je izginil ali propadel. Tako je bilo ob koncu druge svetovne vojne knjižničarstvo v Beli krajini skoraj docela uničeno. Vojna je močno prizadela tudi druge knjižnice v Sloveniji in pravi trenutek zanje je nastopil šele po koncu druge svetovne vojne. Leta 1945 je bila sprejeta uredba Ministrstva za prosveto o ustanovitvi ljudskih knjižnic za območje vsakega krajevnega Narodnoosvobodilnega odbora, kar je ustrezalo obsegu kasnejših občin. V teh knjižnicah naj bi bili na razpolago vsi lokalni časopisi, revije ter poučne, strokovne in zabavne knjige, financiranje teh knjižnic pa naj bi prevzeli proračuni politično-upravnih enot. Tako je v Metliki začela delovati ljudska knjižnica v oktobru 1946. Iz takratnih razpisov razberemo, da je knjižnica hranila 350 knjig.
Do leta 1961 je bil nakup knjižničnega gradiva zelo skromen. Sredstev za nakup knjig je bilo zelo malo, saj je metliška občina sodila med nerazvite v Sloveniji. Posledica tega je bila, da je knjižnica poslovala neredno in v skromnih razmerah.
Novo upanje za knjižničarstvo je bil nov zakon o knjižničarstvu leta 1961, ki je zahteval ustanavljanje matičnih knjižnic v občinah. Tako je leta 1961 v Metliki stekla velika akcija zbiranja novih knjig za knjižnico. Uspeh je bil dokaj velik, saj so zbrali 2000 novih knjig, ki so jih podarile knjižne založbe (Državna založba Slovenije, Mladinska knjiga, Cankarjeva založba, Založba Obzorja in drugi).
V letu 1962 so začeli metliško knjižnico urejati po takratnih sodobnih knjižničarskih metodah. Vse to delo je bilo opravljeno amatersko, saj za profesionalnega knjižničarja ni bilo sredstev. Kmalu po začetku delovanja novourejene knjižnice so osnovali tudi potujočo knjižnico z željo, da pride dobra knjiga tudi v roke podeželskega bralca. Izdelali so osem lesenih kovčkov s policami, v katere so shranili 200 knjig s seznamom in dokumentacijo za izposojo. Razpošiljali so jih na različne načine, tudi s kmečkimi vozovi, na tedanje podružnične šole v občini. Knjige so bralcem izposojale tamkajšnje učiteljice.
V letu 1971 so potekale priprave za ustanovitev temeljne kulturne skupnosti, ki naj bi prevzela skrb za kulturni razvoj občine. Prva leta so največjo pozornost namenili prav razvoju knjižničarstva v Metliki. Takratni prostori, ureditev, oprema in knjižnični fond niso ustrezali predpisanim normativom, prav tako ni bilo strokovno usposobljenega knjižničarja. Knjižnice pod takšnimi pogoji državna matična služba ni bila pripravljena strokovno podpreti za registracijo. Na veliko razočaranje takratnih kulturnikov so knjižnico kljub temu slovesno odprli na občinski praznik leta 1973.
Samo nabava knjig in izposoja enkrat na teden nista pomenili posebnega napredka za knjižnico. Takrat edina strokovno usposobljena višja knjižničarka v Beli krajini Lea Grabrijan je začela postavljati strokovne temelje današnji metliški knjižnici.
Leta 1977 se je knjižnica preselila iz vlažnih in neprimernih prostorov metliškega gradu v prostore na Pungartu, kjer domuje še danes. Leta 1985 se je redno zaposlila knjižničarka, ki je nadaljevala strokovno delo predhodnice Lee Grabrijan.
Obdobje od leta 1990, ko se začnejo slovenske knjižnice povezovati v računalniško informacijsko mrežo in že razvijajo specialne storitve za uporabnika, lahko imenujemo fazo rasti. V tem obdobju je pomembno vplivala gradnja virtualne (elektronske) knjižnice COBISS (Kooperativni online bibliografski sistem in servisi), ki ga je zasnoval IZUM. V letu 1993 je IZUM v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo v metliški knjižnici namestil programsko opremo, skrbel za delovanje in vzdrževanje računalniškega sistema, na katerem deluje sistem COBISS.
V letu 1990 je knjižnica dobila novo zaposlitev – vodjo knjižnice in v. d. ravnatelja do leta 1994. Po sprejetju Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (1994) je bil imenovan prvi direktor zavoda. Strokovno knjižničarsko delo je opravljala edina zaposlena knjižničarka.
Začela se je razvijati knjižnična dejavnost z načrtnim in rednim nakupom knjižničnega gradiva, ki je privabilo številne obiskovalce knjižnice. Hkrati se je začela razvijati tudi vrsta drugih dejavnosti, najrazličnejših oblik dela z bralci in vseživljenjskega učenja: literarnimi večeri, predstavitvenimi ogledi knjižnice, pravljičnimi urami, knjižnimi ugankami, bibliopedagoškimi urami, razstavami, predšolsko bralno značko, knjižnimi kvizi, tečaji in drugimi projekti. Za bolj živahen utrip kraja je zavod organiziral gledališke in lutkovne predstave ter celo različne koncerte. Leta 1993 se je pri Ljudski knjižnici oblikoval odbor za poletne kulturne prireditve z naslovom »Pridi zvečer na grad« z organizacijo odmevnih kulturnih prireditev, tudi mednarodnega značaja. Knjižnica se je vključevala v nove projekte, npr. »Zimske urice« s predstavitvijo knjižnih novosti, Moja najljubša knjiga in druge.
V letu 1997 so bili s sredstvi Ministrstva za kulturo in občinskimi sredstvi obnovljeni prostori knjižnice, kar je bila velika pridobitev za njene uporabnike. Knjižnica je postala prijaznejša, prostori v njej prijetni, obisk in izposoja sta bila v vidnem porastu. Knjižnica je postajala vedno bolj prepoznavna. Ob redni knjižnični dejavnosti je knjižnica svojo prepoznavnost še vedno utemeljevala z organizacijo številnih kulturnih dogodkov, se aktivno povezovala z drugimi zavodi (tudi izven občine), zunanjimi sodelavci in sponzorji. Knjižnica je v tem obdobju skrbela za razvoj knjižnične dejavnosti predvsem s povečanjem knjižničnega gradiva in prostora ter s tem pridobila številne obiskovalce v knjižnici in na prireditvah. Vzporedno se je razvijala tudi knjižnična mreža v občini z odpiranjem izposojevališč (Gradac, Suhor) in premičnih zbirk (Radovica, Dom počitka). Izposojevališča so postala premične zbirke knjižničnega gradiva, ker niso izpolnjevala zakonskih določil po oskrbi s knjižničnim gradivom, strokovnim kadrom, prostori in informacijsko opremo. Razpoložljiva finančna sredstva so namenjena razvoju osrednje splošne knjižnice, ki mora slediti razvojnim usmeritvam.
Leta 1998 sta se poleg dveh zaposlenih zaposlila še bibliotekarka in knjižničar s krajšim delovnim časom (1,5 delavca), leta 2006 pa še manipulantka. Danes je v knjižnici zaposlenih 7 delavcev.
Knjižnica se sooča tudi z veliko prostorsko stisko – ni dovolj prostora za knjižnično gradivo v prostem pristopu, čitalniški prostori so neustrezni, pojavlja se pomanjkanje prostora za skladišče, arhiv in domoznanstvo, komunikacijskih prostorov, prostora za prireditve.
Leta 1865 je bila v Metliki ustanovljena Narodna čitalnica, ki je bila prva na Dolenjskem. Že takrat, v 19. stoletju, je bila središče kulturnega dogajanja. Metlika je bila takrat zavedno in skoraj neponemčeno mesto, zato ni čudno, da je bila čitalnica ustanovljena prav v njej. Janez Trdina (Trdina, 1951, str. 562) je v svojih spominih zapisal, da je ob njegovem prihodu na Dolenjsko leta 1867 »vladalo skoro v vsej gospodi in v vseh mestih (razen belokranjske Metlike) najgrje nemškutarstvo«. Že prvo leto ustanovitve je čitalnica živahno zaživela. Prirejala je veselice, plese, veseloigre, izlete, naraščalo je članstvo. Med prvo svetovno vojno je delovanje nekoliko zastalo, po prvi svetovni vojni pa je zopet začela z rednim poslovanjem.
Tudi med drugo svetovno vojno knjižnica ni delovala. Večji del knjižničnega fonda je izginil ali propadel. Tako je bilo ob koncu druge svetovne vojne knjižničarstvo v Beli krajini skoraj docela uničeno. Vojna je močno prizadela tudi druge knjižnice v Sloveniji in pravi trenutek zanje je nastopil šele po koncu druge svetovne vojne. Leta 1945 je bila sprejeta uredba Ministrstva za prosveto o ustanovitvi ljudskih knjižnic za območje vsakega krajevnega Narodnoosvobodilnega odbora, kar je ustrezalo obsegu kasnejših občin. V teh knjižnicah naj bi bili na razpolago vsi lokalni časopisi, revije ter poučne, strokovne in zabavne knjige, financiranje teh knjižnic pa naj bi prevzeli proračuni politično-upravnih enot. Tako je v Metliki začela delovati ljudska knjižnica v oktobru 1946. Iz takratnih razpisov razberemo, da je knjižnica hranila 350 knjig.
Do leta 1961 je bil nakup knjižničnega gradiva zelo skromen. Sredstev za nakup knjig je bilo zelo malo, saj je metliška občina sodila med nerazvite v Sloveniji. Posledica tega je bila, da je knjižnica poslovala neredno in v skromnih razmerah.
Novo upanje za knjižničarstvo je bil nov zakon o knjižničarstvu leta 1961, ki je zahteval ustanavljanje matičnih knjižnic v občinah. Tako je leta 1961 v Metliki stekla velika akcija zbiranja novih knjig za knjižnico. Uspeh je bil dokaj velik, saj so zbrali 2000 novih knjig, ki so jih podarile knjižne založbe (Državna založba Slovenije, Mladinska knjiga, Cankarjeva založba, Založba Obzorja in drugi).
V letu 1962 so začeli metliško knjižnico urejati po takratnih sodobnih knjižničarskih metodah. Vse to delo je bilo opravljeno amatersko, saj za profesionalnega knjižničarja ni bilo sredstev. Kmalu po začetku delovanja novourejene knjižnice so osnovali tudi potujočo knjižnico z željo, da pride dobra knjiga tudi v roke podeželskega bralca. Izdelali so osem lesenih kovčkov s policami, v katere so shranili 200 knjig s seznamom in dokumentacijo za izposojo. Razpošiljali so jih na različne načine, tudi s kmečkimi vozovi, na tedanje podružnične šole v občini. Knjige so bralcem izposojale tamkajšnje učiteljice.
V letu 1971 so potekale priprave za ustanovitev temeljne kulturne skupnosti, ki naj bi prevzela skrb za kulturni razvoj občine. Prva leta so največjo pozornost namenili prav razvoju knjižničarstva v Metliki. Takratni prostori, ureditev, oprema in knjižnični fond niso ustrezali predpisanim normativom, prav tako ni bilo strokovno usposobljenega knjižničarja. Knjižnice pod takšnimi pogoji državna matična služba ni bila pripravljena strokovno podpreti za registracijo. Na veliko razočaranje takratnih kulturnikov so knjižnico kljub temu slovesno odprli na občinski praznik leta 1973.
Samo nabava knjig in izposoja enkrat na teden nista pomenili posebnega napredka za knjižnico. Takrat edina strokovno usposobljena višja knjižničarka v Beli krajini Lea Grabrijan je začela postavljati strokovne temelje današnji metliški knjižnici.
Leta 1977 se je knjižnica preselila iz vlažnih in neprimernih prostorov metliškega gradu v prostore na Pungartu, kjer domuje še danes. Leta 1985 se je redno zaposlila knjižničarka, ki je nadaljevala strokovno delo predhodnice Lee Grabrijan.
Obdobje od leta 1990, ko se začnejo slovenske knjižnice povezovati v računalniško informacijsko mrežo in že razvijajo specialne storitve za uporabnika, lahko imenujemo fazo rasti. V tem obdobju je pomembno vplivala gradnja virtualne (elektronske) knjižnice COBISS (Kooperativni online bibliografski sistem in servisi), ki ga je zasnoval IZUM. V letu 1993 je IZUM v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo v metliški knjižnici namestil programsko opremo, skrbel za delovanje in vzdrževanje računalniškega sistema, na katerem deluje sistem COBISS.
V letu 1990 je knjižnica dobila novo zaposlitev – vodjo knjižnice in v. d. ravnatelja do leta 1994. Po sprejetju Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (1994) je bil imenovan prvi direktor zavoda. Strokovno knjižničarsko delo je opravljala edina zaposlena knjižničarka.
Začela se je razvijati knjižnična dejavnost z načrtnim in rednim nakupom knjižničnega gradiva, ki je privabilo številne obiskovalce knjižnice. Hkrati se je začela razvijati tudi vrsta drugih dejavnosti, najrazličnejših oblik dela z bralci in vseživljenjskega učenja: literarnimi večeri, predstavitvenimi ogledi knjižnice, pravljičnimi urami, knjižnimi ugankami, bibliopedagoškimi urami, razstavami, predšolsko bralno značko, knjižnimi kvizi, tečaji in drugimi projekti. Za bolj živahen utrip kraja je zavod organiziral gledališke in lutkovne predstave ter celo različne koncerte. Leta 1993 se je pri Ljudski knjižnici oblikoval odbor za poletne kulturne prireditve z naslovom »Pridi zvečer na grad« z organizacijo odmevnih kulturnih prireditev, tudi mednarodnega značaja. Knjižnica se je vključevala v nove projekte, npr. »Zimske urice« s predstavitvijo knjižnih novosti, Moja najljubša knjiga in druge.
V letu 1997 so bili s sredstvi Ministrstva za kulturo in občinskimi sredstvi obnovljeni prostori knjižnice, kar je bila velika pridobitev za njene uporabnike. Knjižnica je postala prijaznejša, prostori v njej prijetni, obisk in izposoja sta bila v vidnem porastu. Knjižnica je postajala vedno bolj prepoznavna. Ob redni knjižnični dejavnosti je knjižnica svojo prepoznavnost še vedno utemeljevala z organizacijo številnih kulturnih dogodkov, se aktivno povezovala z drugimi zavodi (tudi izven občine), zunanjimi sodelavci in sponzorji. Knjižnica je v tem obdobju skrbela za razvoj knjižnične dejavnosti predvsem s povečanjem knjižničnega gradiva in prostora ter s tem pridobila številne obiskovalce v knjižnici in na prireditvah. Vzporedno se je razvijala tudi knjižnična mreža v občini z odpiranjem izposojevališč (Gradac, Suhor) in premičnih zbirk (Radovica, Dom počitka). Izposojevališča so postala premične zbirke knjižničnega gradiva, ker niso izpolnjevala zakonskih določil po oskrbi s knjižničnim gradivom, strokovnim kadrom, prostori in informacijsko opremo. Razpoložljiva finančna sredstva so namenjena razvoju osrednje splošne knjižnice, ki mora slediti razvojnim usmeritvam.
Leta 1998 sta se poleg dveh zaposlenih zaposlila še bibliotekarka in knjižničar s krajšim delovnim časom (1,5 delavca), leta 2006 pa še manipulantka. Danes je v knjižnici zaposlenih 7 delavcev.
Knjižnica se sooča tudi z veliko prostorsko stisko – ni dovolj prostora za knjižnično gradivo v prostem pristopu, čitalniški prostori so neustrezni, pojavlja se pomanjkanje prostora za skladišče, arhiv in domoznanstvo, komunikacijskih prostorov, prostora za prireditve.